Uvozno carinjenje pri uvozu v EU

Evropska unija je številnim podjetnikom odprla nove možnosti poslovanja s tujino, saj odpravlja številne zaplete, obveznosti in stroške pri tovorjenju blaga preko državnih mej. Še vedno pa moramo biti pozorni na to, iz kje in kam blago tovorimo – uvozno carinjenje namreč še vedno pride v poštev, če poslujemo s tretjimi državami, prav tako moramo biti v tem primeru pripravljeni na nekatere dodatne zahteve. Na srečo imamo na voljo tudi nekatere ukrepe, s katerimi lahko obveznosti in stroške carinjenja nekoliko zmanjšamo.

Postupak 42

Tako imenovani carinski postupak 42 ni neposredno povezan s carinskimi dajatvami, temveč ima opraviti s plačevanjem davka na dodano vrednost pri transportu blaga skozi več držav članic EU. Samo carinjenje se izvede posebej, medtem ko postupak 42 odpravi stroške DDV-ja, če gre za okoliščine, kot jih ta postopek predpisuje.

V praksi se lahko z omenjenim postopkom izognemo plačilu davka na dodano vrednost pri uvozu blaga v državo, ki ni ciljna destinacija transporta. To pomeni, da lahko državne meje prečkamo brez tega stroška in brez komplikacij na meji, vse do ciljne države, pri vstopu v katero je treba DDV seveda plačati. Sicer so detajli odvisni od primera – oprostitev plačila DDV velja, če gre pri uvozi za davkov oproščeno dobavo znotraj EU, še pogosteje pa se postupak 42 izkoristi v primeru, da uvozu sledi transport blaga v drugo državo članico EU. V teh primerih se na meji DDV ne obračuna, plačamo ga le pri zadnjem uvozu.

Ne pozabimo na to, da postupak 42 ne pomeni oprostitve carinskih pristojbin, ki delujejo po drugačnem sistemu. Tudi tem se lahko na različne načine izognemo, pravzaprav pri poslovanju znotraj EU in pri tovorjenju določenih kategorij izdelkov za stroške carinjenja sploh ni treba skrbeti. V vsakem primeru pa se je treba vnaprej pozanimati, kako in kaj. Nenazadnje tudi postupak 42 zahteva izpolnjevanje pogojev in oddajanje dokumentacije.